Zadeva je šla lepo, po planu. Res je bil tekaški praznik.
Dan mi je še posebej polepšal Matjaž, ki me je elegantno prehitel nekje na pol poti do 21-ke. Škoda, da sem jaz tako dolgo rabil še za drugi krog, tako da skupna analiza ni bila možna ;-)
četrtek, 20. maj 2010
Radenci namesto Uniturjeve avanture
Brutalna hernija je presekala duo Širhakla na en Širhakl, ki se je, 15.5. naspidiran ;-), pač moral zahaklat na neko tekmo in se je v rumenem pojavil v Radencih:
Zadeva je šla lepo, po planu. Res je bil tekaški praznik.
Dan mi je še posebej polepšal Matjaž, ki me je elegantno prehitel nekje na pol poti do 21-ke. Škoda, da sem jaz tako dolgo rabil še za drugi krog, tako da skupna analiza ni bila možna ;-)
Zadeva je šla lepo, po planu. Res je bil tekaški praznik.
Dan mi je še posebej polepšal Matjaž, ki me je elegantno prehitel nekje na pol poti do 21-ke. Škoda, da sem jaz tako dolgo rabil še za drugi krog, tako da skupna analiza ni bila možna ;-)
sobota, 3. april 2010
Škofjeloški treking
Udeležba na Škofjeloškem trekingu je bila obveza. Zadevo sva si zastavila kot orientacijski trening. No, v mislih sva seveda imela idejo pokazati tudi kaj več kot na ZA.
Prevoz je prijateljsko organiziral ZdravkoC, ki je svoj avto do zadnjega kotička napolnil s štajerskimi trekerji in nas varno popeljal skozi LJ meglo do s soncem obsijanega Sv. Andreja.
Na štartu sproščeno vzdušje in veliko naspidiranih prijateljev, ki so komaj čakali na predstavitev trase. Končno dobimo zemljevide in študij se prične.
View Škofjeloški treking in a larger map
Prevoz je prijateljsko organiziral ZdravkoC, ki je svoj avto do zadnjega kotička napolnil s štajerskimi trekerji in nas varno popeljal skozi LJ meglo do s soncem obsijanega Sv. Andreja.
Na štartu sproščeno vzdušje in veliko naspidiranih prijateljev, ki so komaj čakali na predstavitev trase. Končno dobimo zemljevide in študij se prične.
Še kratka predstavitev pod lokom in že se je začelo odštevanje. 5, 4, 3, 2, 1, ŠTART! Zapodimo se v hrib. Fajn je šlo. Glava mi govori: "še 40km", noge pa kar ne poslušajo. Teramo. KT1 je osvojena kot za šalo, sproščeno ga "žgeva" naprej skupaj z izkušenimi trekerji. Glasno sugeriram Tomažu, da ti tipi že vejo kaj delajo. Laufamo in čebljamo. Nekdo previdno reče: "Meni pa GPS kaže čisto v drugo smer". "Ja saj pol bo zavilo". Tečemo. Pri Šuštarju me Matjaž, legenda slo trekerjev vpraša, "kolika je višina?". "914m". Pobledel obraz mi daje vedeti, da nekaj ne bo štimalo. "Naslednja KT je na 618m". :-)))))))))). Po nekajminutnem stopicanju z vprašaji nad glavo, obrnemo jadra in zateramo nazaj praktično na KT1. Izgubili smo cca. 10km!
Prvi so že na pol poti. Kruto.
Foto: www.treking.si
Pležemo po bližnjici navkreber in vsake toliko mi malo zdrsne. Roke se zarijejo v skale, korenine, krampamo naprej. KT2! Rahlo poklapani preluknjamo in se začnemo vzpenjati na Tošč. Vrh poleti pod nami, še Mali Tošč in že smo na povezavi do Topola nad Medvodami. Zagledam tablo "Podutik 20min". Kaj tak blizu Ljubljane smo? Nič teramo dalje KT3 je osvojena.
Foto: www.treking.si
Za KT4 se spet odločimo za "bližnjico" in izgubimo kar nekaj časa. Zdaj pa bo treba na Osolnik... Spustimo se čez drn in strn na cesto v Trnovec. Gor? Dol? Zapojejo Garmini. Gor. Srečamo prijaznega domačina, ki pravi naj gremo naslednji odcep za Osolnik, bo hitreje. Rahlo brezvoljno rinemo v breg.
Foto: www.treking.si
Vrh Osolnika in naslednje luknjice, zdaj že čez polovico trase. Čokolada in voda. Matjaž nas zapusti in z Anjo smo zdaj trio. Tomaž prevzame vlogo ovna vodnika. Z Anjo ga vsake toliko konstruktivno zbegava. Še en "feler" pred KT6, potem pa končno "kresne" navigacija tudi v naših glavah in zadnje KT zletijo brezhibno.
V cilju malo poklapani sprejmemo čestitke, potem pa kljub vsem težavam srečna, da sva preživela svoj prvi treking nazdravima s pivom, ki je zadnje tri ure bil najina muza pri razpletanju zadnjih atomov energije stegenskih mišic.
cca. 44km in 2400 višincev, lep trening, ki ga bova še nekaj dni lepo čutila, sploh po stopnicah navzdol ;-)
Še zemljevid blodenj:
View Škofjeloški treking in a larger map
ponedeljek, 25. januar 2010
Zimska avantura, 23.1.2010
Prispela sva že dan prej, zvečer. Ob srbsko-turško-slovenačkome Kebabu z nekaj deci čudnih ameriško nemških gaziranih pijač, sva razpredala strategijo. Prevladala je razumna ideja, da zadevo zaključiva v limitih in na koncu nazdraviva s pirom.
Noč odsmrčiva v majhnem penzionu.
Jutro 8.15: s polnimi želodci se sparkirava v bližini KT6 in oddava opremo.
8.30: Sestanek z vodjo (direktorjem?) avanture. Dobrodošla info je, da lahko na KT11 dostavimo pohodniške čevlje. Utrne se mi ideja, da bi mi tja dostavili tudi nahrbtnik s hrano in izotonikom. Ni problema, KT11 naj bi bila tudi za support...
9.00: Med pogovorom ugotovima, da nama manjka kartica za žigosanje KT. Zelenca. Spet jogging do avta in brskanje po vreči z reklamnim materialom. Ah, tu je!
9.30: Naspidirana brezglavo opazujeva razpršene KTje po Kranjski gori. Za prvih pet velja kakršnokoli zaporedje. 430. Mornariški divizon štarta.
10:11: "Širhakla naj se pripravita!", zadonijo zvočniki. Adrenalin dvigne BPM. "3-2-1 ŠTART!!!" Najina prva avantura se začne ob 10:12.
10:13 Prva osvojena KT! Preluknjava kartico, nakar naju kontrolor preseneti s sestavljanko. "Sestavita in me pokličita". Mrzlično zmrznjena iščeva "puzle", kar dobro gre. Tik preden sestavima opaziva Ganesha team, ki je štartal minuto za nama kako sestavita zadevo in odšibata naprej. "Kaj to tudi trenirajo?" se spogledava, ko je še zadnji del na svojem mestu.
10:18 Prvih 5 KT je rešenih, zdaj že hitiva proti tekaškim smučem. Zagrabiva jih, medtem ko nama kontrolorji sporočijo, da naj si čevlje za tek/hojo vzameva zraven. Čez cesto, v tekaške čevlje in...kam pa s čevlji za tek? Mrzlično jih tlačiva v kamele pa to uspe le Tomažu. Jaz si jih privežem spredaj v najbolj nemogoč položaj, če si moškega spola... Kriza. Tek se prične...
10:26 KT7 - Gumarjenje. Skočiva s tekaških, zagrabiva napihnjeno avtomobilsko zračnico, v breg, preluknjat kartico in že se spustiva nazaj. Spet skije gor in naprej - naprej?
10:30 nekaj ni vredu. Kje je zdaj ta tekaška? Zasliši se hrskanje vrezov kamenja v nove tekaške smuči. Fischer in Atomic zgubljajo nedolžnost. Vedno huje; in Tomaž se odloči, da mu je zadosti SM variante. Smuči so na ramah in že sprašujeva seljake ali je kdo videl kakšne čudno oblečene tekače. Spet najdeva tekaško progo in se sprašujeva kje in kako sva "zalutala". Medtem se znajdeva sredi smučišča in spet vprašaji nad glavo.
10:45 Odrešitev prihaja iz Hrvaške! Mislim, da sta bila Perpetuum Mobile 1, ko nama prijazna punca pokaže "Pa tamo gori na boru je!". Kamen se mi odvali od srca in neskončna hvaležnost me požene proti "boru". Luknjanje! Juhu, KT 8 osvojen. Na spustu seveda preceniva najine tekaške sposobnosti in že sva sneženi kepi s šminkersko temno modro številko 24! Nič zato, gremo dalje ;-)
11:05 Po nekaj zaskrbljenih pogledih karte je tu že KT9, zdaj bolj previdno nadaljujeva. Prvič se zavem, da je voda v plastični cevki kamele spremenila agregatno stanje. Led. Napeljem si jo pod majico in upam, da se čimprej stali...
11:13 KT10 in streljanje. Najprej izkušen vojak Tomaž seveda 3x zadane tarčo, kljub okorni paintball "puški". Seveda jaz tu nimam nekih šans in že sem v treh kazenskih krogih. Tomaž mi dela družbo, da ga ne zazebe. Šibneva naprej.
11:20 KT11 in konec teka na smučeh. V mislih imam moj nahrbtnik poln energetskih ploščic in napitkov. Odloživa smuči in zdaj se zavem zakaj sem nosil čevlje s seboj - niso pripeljali pohodnih čevljev na CŠOD in torej tudi ne nahrbtnika. Dve ploščici sem nekako še stiščal med prvo pomoč in čelko in ti sta mi zdaj reševali življenje. Voda pa še vedno led... Zmedeno odrineva naprej.
11:45 "Lutama" po tekaških progah proti dolini tamarja. Jasno je v kateri smeri je dom na Vitrancu, toda kje je planinska pot? V ihti ne opaziva markacij. V rahlem obupu Tomaž spet uporabi tehniko "pitaj seljaka" in v domu na planici nama zalo jasno povedo: "pri boulingu levo!". Tečeva brezglavo do križišča ceste proti Tamarju. Redar naju čudno gleda "bouling?", "Dom na Vitrancu?". "Blank". Spet nazaj. Par vdihov.
12:10 (izgubila sva skoraj eno uro!) Tomaž ugotovi, da bo "bouling" najbrž zasnežen in je vprašanje, če ga sploh opaziva. Previdno se pomikava levo od koče in glej(!) zasnežen "bouling" :-), mimo njega pa stopinje Salomon profila! To so naši! Optimizem mi dvignejo tudi prvi požirki vode, ki se je medtem ob telesu dodobra zagrela. Zašibava naprej in kmalu sva za petami Perpetuum Mobile 4. Vzpon je kar težak. Najdeva nek svoj tempo in ga počasi grizeva. Kmalu srečava ERING DOGS, ki se mučita s tekaškimi čevlji (!) v hrib. Jezna sta, ker sta pričakovala pohodniške čevlje na KT11. Sočustvujeva z njima in grizeva naprej.
13:50 Dom na Vitrancu, KT12. Luknjanje, slikanje, sproščen pogled na planine okoli naju. Sonce in jasno nebo, pravljično. To je trenutek, za katerega se splača garat. Noro dobro.
14:05 Drsiva po strmem pobočju proti KT13, medtem ko Leteča nomada že sfiniširata v cilj. Kapo dol. Res sta odlična in si zmago več kot zaslužita!
14:10 Spust je res nor. Prve ekipe so sneg posnele, zdaj se spuščamo po spolzkih koreninah in kamenju. Malo po riti, malo po komolcih.. Adrenalin na višku. Določeni deli se zdijo nepremostljiva uganka. Žene naju ideja, da ujemeva limit 15:30 ob jezerih Jasna.
14:30 dohitiva Otium Delfin Pustolovec Rajd in skupaj pridemo do jezer Jasna.
14:50 KT13 sanke na hrbet in v hrib. Tomaž ga šiba, mene pa že počasi daje utrujenost in pomanjkanje energije. Skoraj pet ur sva že na poti, pojedel sem dve 50g ploščici in popil 0,5l navadne vode! Ni čudno, da se mi počasi že meša. Tomaž previdno vpraša "Kako gre? Nekam nisi več družaben, vse OK?". Med izsiljenim nasmeškom povem, da mi zmanjkuje energije.
15:30 KT14. Kontrolorja se mastita z velikima sendvičema, ko zagledata najine sestradane face se naju usmilita in dobiva vsak "en pajs" ter majhno mlečno štručko. Fanta, TISOČKRAT HVALA! Rešila sta nama življenje! Slikamo se in zašibava. Začetek sankaške steze je kmalu pred nama. V mislih imam hiter spust in cilj. "Malo morgen". Pretežka za sanke se premikava ekstremno počasi. Po nekaj 100m obupnih poizkusov telekineze se Tomaž vstane in sproščeno steče dol po hribu. Sam na sankah uživam v počasnem spustu. Tomaža je absolutno bolje pripravljen.
15:40 KT15 in super presenečenje, Matjaž naju dočaka z velikim nasmeškom. Nabije naju s pozitivno energijo, ki naju spremlja do KT16 in 17. Tomaž veselo poskakuje in dela še zadnje posnetke. Jaz se počasi vlečem, medtem ko me vztrajno zasledujeta Otium Delfina.
16:11 Kot Transformerja s krpljami greva po Kr-je. Tomaž seveda teče, kot se za "Optimus prime"-a spodobi.
16:32 v Cilju! Smučarsko progo so medtem zaprli, vendar pa vseeno zlaufama gor, če se še da zluknjat. NE. Ta kvadratek ostane nepreluknjan...
To je cca. GPS track (vmes sem ga nekaj biksal s Forerunnerjem, pa je to neka aproksimacija dogajanja :-)
View ZA in a larger map
Preoblečena, pospravljena, nasmejana, zadovoljna se udeleživa podelitve. Odličen golaž in PIR! Za to smo se borili! Še rezultat: 20. mesto.
Čestitke organizatorjem za uspelo avanturo!
Preživela sva in še si upava! Se vidimo v Snoviku!
Noč odsmrčiva v majhnem penzionu.
Jutro 8.15: s polnimi želodci se sparkirava v bližini KT6 in oddava opremo.
8.30: Sestanek z vodjo (direktorjem?) avanture. Dobrodošla info je, da lahko na KT11 dostavimo pohodniške čevlje. Utrne se mi ideja, da bi mi tja dostavili tudi nahrbtnik s hrano in izotonikom. Ni problema, KT11 naj bi bila tudi za support...
9.00: Med pogovorom ugotovima, da nama manjka kartica za žigosanje KT. Zelenca. Spet jogging do avta in brskanje po vreči z reklamnim materialom. Ah, tu je!
9.30: Naspidirana brezglavo opazujeva razpršene KTje po Kranjski gori. Za prvih pet velja kakršnokoli zaporedje. 430. Mornariški divizon štarta.
10:11: "Širhakla naj se pripravita!", zadonijo zvočniki. Adrenalin dvigne BPM. "3-2-1 ŠTART!!!" Najina prva avantura se začne ob 10:12.
10:13 Prva osvojena KT! Preluknjava kartico, nakar naju kontrolor preseneti s sestavljanko. "Sestavita in me pokličita". Mrzlično zmrznjena iščeva "puzle", kar dobro gre. Tik preden sestavima opaziva Ganesha team, ki je štartal minuto za nama kako sestavita zadevo in odšibata naprej. "Kaj to tudi trenirajo?" se spogledava, ko je še zadnji del na svojem mestu.
10:18 Prvih 5 KT je rešenih, zdaj že hitiva proti tekaškim smučem. Zagrabiva jih, medtem ko nama kontrolorji sporočijo, da naj si čevlje za tek/hojo vzameva zraven. Čez cesto, v tekaške čevlje in...kam pa s čevlji za tek? Mrzlično jih tlačiva v kamele pa to uspe le Tomažu. Jaz si jih privežem spredaj v najbolj nemogoč položaj, če si moškega spola... Kriza. Tek se prične...
10:26 KT7 - Gumarjenje. Skočiva s tekaških, zagrabiva napihnjeno avtomobilsko zračnico, v breg, preluknjat kartico in že se spustiva nazaj. Spet skije gor in naprej - naprej?
10:30 nekaj ni vredu. Kje je zdaj ta tekaška? Zasliši se hrskanje vrezov kamenja v nove tekaške smuči. Fischer in Atomic zgubljajo nedolžnost. Vedno huje; in Tomaž se odloči, da mu je zadosti SM variante. Smuči so na ramah in že sprašujeva seljake ali je kdo videl kakšne čudno oblečene tekače. Spet najdeva tekaško progo in se sprašujeva kje in kako sva "zalutala". Medtem se znajdeva sredi smučišča in spet vprašaji nad glavo.
10:45 Odrešitev prihaja iz Hrvaške! Mislim, da sta bila Perpetuum Mobile 1, ko nama prijazna punca pokaže "Pa tamo gori na boru je!". Kamen se mi odvali od srca in neskončna hvaležnost me požene proti "boru". Luknjanje! Juhu, KT 8 osvojen. Na spustu seveda preceniva najine tekaške sposobnosti in že sva sneženi kepi s šminkersko temno modro številko 24! Nič zato, gremo dalje ;-)
11:05 Po nekaj zaskrbljenih pogledih karte je tu že KT9, zdaj bolj previdno nadaljujeva. Prvič se zavem, da je voda v plastični cevki kamele spremenila agregatno stanje. Led. Napeljem si jo pod majico in upam, da se čimprej stali...
11:13 KT10 in streljanje. Najprej izkušen vojak Tomaž seveda 3x zadane tarčo, kljub okorni paintball "puški". Seveda jaz tu nimam nekih šans in že sem v treh kazenskih krogih. Tomaž mi dela družbo, da ga ne zazebe. Šibneva naprej.
11:20 KT11 in konec teka na smučeh. V mislih imam moj nahrbtnik poln energetskih ploščic in napitkov. Odloživa smuči in zdaj se zavem zakaj sem nosil čevlje s seboj - niso pripeljali pohodnih čevljev na CŠOD in torej tudi ne nahrbtnika. Dve ploščici sem nekako še stiščal med prvo pomoč in čelko in ti sta mi zdaj reševali življenje. Voda pa še vedno led... Zmedeno odrineva naprej.
11:45 "Lutama" po tekaških progah proti dolini tamarja. Jasno je v kateri smeri je dom na Vitrancu, toda kje je planinska pot? V ihti ne opaziva markacij. V rahlem obupu Tomaž spet uporabi tehniko "pitaj seljaka" in v domu na planici nama zalo jasno povedo: "pri boulingu levo!". Tečeva brezglavo do križišča ceste proti Tamarju. Redar naju čudno gleda "bouling?", "Dom na Vitrancu?". "Blank". Spet nazaj. Par vdihov.
12:10 (izgubila sva skoraj eno uro!) Tomaž ugotovi, da bo "bouling" najbrž zasnežen in je vprašanje, če ga sploh opaziva. Previdno se pomikava levo od koče in glej(!) zasnežen "bouling" :-), mimo njega pa stopinje Salomon profila! To so naši! Optimizem mi dvignejo tudi prvi požirki vode, ki se je medtem ob telesu dodobra zagrela. Zašibava naprej in kmalu sva za petami Perpetuum Mobile 4. Vzpon je kar težak. Najdeva nek svoj tempo in ga počasi grizeva. Kmalu srečava ERING DOGS, ki se mučita s tekaškimi čevlji (!) v hrib. Jezna sta, ker sta pričakovala pohodniške čevlje na KT11. Sočustvujeva z njima in grizeva naprej.
13:50 Dom na Vitrancu, KT12. Luknjanje, slikanje, sproščen pogled na planine okoli naju. Sonce in jasno nebo, pravljično. To je trenutek, za katerega se splača garat. Noro dobro.
14:05 Drsiva po strmem pobočju proti KT13, medtem ko Leteča nomada že sfiniširata v cilj. Kapo dol. Res sta odlična in si zmago več kot zaslužita!
14:10 Spust je res nor. Prve ekipe so sneg posnele, zdaj se spuščamo po spolzkih koreninah in kamenju. Malo po riti, malo po komolcih.. Adrenalin na višku. Določeni deli se zdijo nepremostljiva uganka. Žene naju ideja, da ujemeva limit 15:30 ob jezerih Jasna.
14:30 dohitiva Otium Delfin Pustolovec Rajd in skupaj pridemo do jezer Jasna.
14:50 KT13 sanke na hrbet in v hrib. Tomaž ga šiba, mene pa že počasi daje utrujenost in pomanjkanje energije. Skoraj pet ur sva že na poti, pojedel sem dve 50g ploščici in popil 0,5l navadne vode! Ni čudno, da se mi počasi že meša. Tomaž previdno vpraša "Kako gre? Nekam nisi več družaben, vse OK?". Med izsiljenim nasmeškom povem, da mi zmanjkuje energije.
15:30 KT14. Kontrolorja se mastita z velikima sendvičema, ko zagledata najine sestradane face se naju usmilita in dobiva vsak "en pajs" ter majhno mlečno štručko. Fanta, TISOČKRAT HVALA! Rešila sta nama življenje! Slikamo se in zašibava. Začetek sankaške steze je kmalu pred nama. V mislih imam hiter spust in cilj. "Malo morgen". Pretežka za sanke se premikava ekstremno počasi. Po nekaj 100m obupnih poizkusov telekineze se Tomaž vstane in sproščeno steče dol po hribu. Sam na sankah uživam v počasnem spustu. Tomaža je absolutno bolje pripravljen.
15:40 KT15 in super presenečenje, Matjaž naju dočaka z velikim nasmeškom. Nabije naju s pozitivno energijo, ki naju spremlja do KT16 in 17. Tomaž veselo poskakuje in dela še zadnje posnetke. Jaz se počasi vlečem, medtem ko me vztrajno zasledujeta Otium Delfina.
16:11 Kot Transformerja s krpljami greva po Kr-je. Tomaž seveda teče, kot se za "Optimus prime"-a spodobi.
16:32 v Cilju! Smučarsko progo so medtem zaprli, vendar pa vseeno zlaufama gor, če se še da zluknjat. NE. Ta kvadratek ostane nepreluknjan...
To je cca. GPS track (vmes sem ga nekaj biksal s Forerunnerjem, pa je to neka aproksimacija dogajanja :-)
View ZA in a larger map
Preoblečena, pospravljena, nasmejana, zadovoljna se udeleživa podelitve. Odličen golaž in PIR! Za to smo se borili! Še rezultat: 20. mesto.
Čestitke organizatorjem za uspelo avanturo!
Preživela sva in še si upava! Se vidimo v Snoviku!
petek, 15. januar 2010
Premierni skupni trening
Pa sva ga končno vsekala! Vintgarja pa še premiernega.
Štart se je zgodil ob 6:08 v bližini Impola (Sl. Bistrica). Prva dva km zmernega teka sta minila v begu pred plužno službo, ki je posipavala sol. Kmalu po prvem stopicanju čez brv pa je Bistriški vintgar pokazal prvo snežno gaz. Čelke so posvetile na prve markacije in Tomaž naju je varno vodil čez zasneženo sotesko.
Razmere za tek so bile odlične (:-) - širina snežne gazi do 20cm. Prvi bolj konkreten klanec je povdaril deficit najkic, ki se bolje znajdejo po asfaltu. No, pa saj so tu še roke in je šlo. Tomaž ga je medtem že konkretno zašibal.
"Pljask" in že mi mrzla voda zalije, za te razmere popolnoma neprimerne, tekaške copate. Nič, gremo dalje za Tomažem, ki že skorajda lebdi nad snežno pokrajino. Ja, če si dovolj hiter gre tudi po vodi ;-)
Nekje med 5 in 6km grem naprej, da občutim sladkosti vodilnega. Posledica: Kaj hitro sva zašla s poti in se po hribu navzgor prebijala skozi nizko smrečje. Ja, orientacijsko sem res as...
Planina pod Šumikom, spet v varnih "rokah" Tomaža, ki šiba naprej in dela intervale da ne zmrzne.
še malo, še malo in že je tu Jakec! Uspela! Mini regeneracija in spust nazaj do Planine, kjer naju pričaka Tomaževa žena.
Premiera je absolutno uspela in to zadevo bomo še ponavljali ;-)
Pot, kot jo je videl moj GPS:
View Untitled in a larger map
Štart se je zgodil ob 6:08 v bližini Impola (Sl. Bistrica). Prva dva km zmernega teka sta minila v begu pred plužno službo, ki je posipavala sol. Kmalu po prvem stopicanju čez brv pa je Bistriški vintgar pokazal prvo snežno gaz. Čelke so posvetile na prve markacije in Tomaž naju je varno vodil čez zasneženo sotesko.
Razmere za tek so bile odlične (:-) - širina snežne gazi do 20cm. Prvi bolj konkreten klanec je povdaril deficit najkic, ki se bolje znajdejo po asfaltu. No, pa saj so tu še roke in je šlo. Tomaž ga je medtem že konkretno zašibal.
"Pljask" in že mi mrzla voda zalije, za te razmere popolnoma neprimerne, tekaške copate. Nič, gremo dalje za Tomažem, ki že skorajda lebdi nad snežno pokrajino. Ja, če si dovolj hiter gre tudi po vodi ;-)
Nekje med 5 in 6km grem naprej, da občutim sladkosti vodilnega. Posledica: Kaj hitro sva zašla s poti in se po hribu navzgor prebijala skozi nizko smrečje. Ja, orientacijsko sem res as...
Planina pod Šumikom, spet v varnih "rokah" Tomaža, ki šiba naprej in dela intervale da ne zmrzne.
še malo, še malo in že je tu Jakec! Uspela! Mini regeneracija in spust nazaj do Planine, kjer naju pričaka Tomaževa žena.
Premiera je absolutno uspela in to zadevo bomo še ponavljali ;-)
Pot, kot jo je videl moj GPS:
View Untitled in a larger map
torek, 12. januar 2010
Prijavljena na Zimsko avanturo - ZA!
"Prijavljena sva!"; ja, vrag je res vzel šalo.
Zimska avantura v Kranjski gori je najina premiera. Časa za neke poglobljene priprave je zmanjkalo. En izkušen, premeten, ultra frajer konstantno ponavlja "Vse je v glavi". Zdaj meditiram na to temo in poizkušam prebaviti črvičenje prebavnega trakta.
Zimska avantura v Kranjski gori je najina premiera. Časa za neke poglobljene priprave je zmanjkalo. En izkušen, premeten, ultra frajer konstantno ponavlja "Vse je v glavi". Zdaj meditiram na to temo in poizkušam prebaviti črvičenje prebavnega trakta.
Naročite se na:
Objave (Atom)
